Kje je moj sedež?

Posted on Updated on

V službo se vozim z avtobusom, vožnja z avtobusom mi je bila vedno zanimiva, kot tudi ljudje in njihovo vedenje, ko vstopijo skozi vhodna vrata avtobusa. Busa. Trole. Kakorkoli ga že imenujemo.

Ker do mojega delovnega mesta vozi najbolj “obremenjena” oziroma edina rentabilna proga, je navadno na avtobusu precejšnja gneča. Sploh na poti domov, ko ne vstopim na začetni postaji, kot ob vožnji do službe, temveč vstopim na postaji, na kateri je avtobus precej poln, preden eno postajo naprej izstopi polovica potnikov.

Ni mi težko stati medtem ko se peljem domov, nenazadnje skoraj devet ur, včasih več, presedim na šihtu. Sicer se šoferju včasih mudi in vozi tako, kot bi prevažal živino ali krompir – brez občutka, z naglimi pospeševanji in sunkovitimi zaviranji, tako da takrat bolj trpijo mišice, ampak načeloma ni hudo. No, nekateri so ob vstopu na bus osredotočeni le na eno: sedež. Niti vstopijo še ne do konca, pa za njim pričnejo oprezati kot lačna levinja, ki ni jedla že dva tedna in opreza za slastnim plenom.

A pred tem še ena anekdota: ko sem se vozil z drugo linijo v službo, preden sem se preselil na drugi konec Ljubljane, sem prav tako vstopil na začetni postaji. In tam je ob isti uri šla na avtobus tudi gospa, stara kakšnih 50 let, premlada za penzijo in prestara za moderna oblačila. In ta gospa je bila obsedena s “svojim” sedežem. Vedno se je zagnala v avtobus, se prerinila kot prva in se usedla na sedež, zadnji pred pred prvimi vrati za izstop, na levi strani, ko vstopiš v vozilo. Ko je pristala na sedežu, silovito, z vso svojo težo, kot vrh kladiva mahne po glavici žeblja, je nekoliko dvignila glavo in imela tisti zmagovit pogled.

Enkrat sem sklenil, da ji prekrižam načrte. Avtobus je odprl vrata, ko je bil tri korake oddaljena od vrat, jaz pa tik pred njimi. Hitro sem stopil noter, validiral vozovnico in se usedel. Tja. Na njem sedež. In upal, da me ne prične davit ali zmerjat. Gospa je stopila noter, in se instinktivno zagnala proti sedežu. Že je hotela pikirati na cilj, ko se je zdrznila. Nekdo je bil na njenem sedežu! To jo je tako zmedlo, da je zajela sapo, nato pa se zavrtela v krogu in gledala, kam naj gre. Sedla je na drugo stran in me jezno pogledala, hkrati pa se nameščala in nameščala. Drugi dan je bila 10 minut prej na postaji in že čakala, da jih voznik odpre. “Mene ne bo noben jebo,” si je najbrž mislila,  kot pravi Kamenko Kesar.

Vrnimo se k potnikom, ki vstopajo v avtobus. 90% jih je torej z mislimi takoj pri prostem sedežu. A  opažam, da je več različnih vrst “sedežnikov”

  • Zmedenkovec. Ta vrsta je običajno upokojenec, ki vstopi na avtobus, in ima takoj prost sedež na desni. A tvega. Naredi korak naprej, prost sedež na desni. Pogumno gre naprej. Tretji prosti sedež, še kar neodločnost. Potem pa vse večja drama: skoraj ni več prostih sedežev. Zmedeni pogledi, pritisk se viša, roke se zatresejo, ohranitveni nagon se sproži in zmedenkovec se odločno vrže na sedež, ki je najbolj neudoben. In si oddahne.
  • Hinavec. Zelo podoben zgornji vrsti, a mu ne uspe najti sedeža. Zato se postavi ob sedež, ki mu je všeč, in zleze čisto v sedečega, tako da je slednji skoraj stisnjen ob okno. Ter ga očitajoče gleda ter se poskuša še bolj s kolenom premakniti proti njegovim rebrom.
  • Enostavnež. Kjer je prostor, tja gre. Ne komplicira, ne gleda naokrog, odloči se spontano. Takšni tudi rade volje tudi stojijo. Opomniti velja, da jih redkeje srečamo.
  • Razvajenec. Navadno pripadajo mlajši generaciji. Okupirajo dva sedeža, enega zase, drugega pa za torbo, torbico, nahrbtnikcali noge. Kljub polnemu avtobusu ne sprostijo drugega sedeža, razen če jih kdo izrecno opozori, da bi se usedel. Tedaj popustijo, a ne gre brez zavijanja z očmi in čudnimi pogledi.
  • Lenoba. Dobiti sedež je nujno, četudi se pelje le postajo ali dve. Stanje ne pride v poštev. Pikira na sedež kot japonska kamikaza na svoj cilj. Če takoj ne dobi sedeža, grdo gleda, ko pa vidi, da se bo kdo vstal, pa se pripravi in takoj zapodi proti sedežu, navadno preden se oseba sploh vstane.
  • Individualec. Ta vrsta se zadovolji le z enim sedežem – če sta dva skupaj in je eden že zaseden, pa naj naj njem sedi kdorkoli, se ne želi prisesti. Raje stoji, ko pa se sprosti enojni sedež, pa je v naslednji sekundi že na  njem. Na dvojni sedež se praviloma se poda, ker je to preveč intimno.

Skratka, na avtobusu je zmeraj zanimivo …

2 thoughts on “Kje je moj sedež?

    Glicinija said:
    02/07/2015 na 00:31

    Človek dobrih manir: odstopi sedež starejšemu ali gibalno oviranemu. Ni mi všeč, da si pričel zafrkavati ljudi. Sploh starejše.

      Robert responded:
      02/07/2015 na 06:41

      To, da odstopiš sedež starejšemu ali gibalno oviranemu, je tako samoumevno. Vsaj mene (in tebe) si tako učili.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s